#switagara #mavzolej

 

#skritimegalitiidrije

 

Pepelnata luna

 

s

 

Oseti

′′ Osetske pogrebne slovesnosti so izjemno arhaične. V sožalje niso vpleteni samo sorodniki umrlih, ampak celo vas, celo okrožje. Takoj, ko človek umre, herald hitro razširi novico po celotni kontradi in z vsake strani teče proti žalujoči hiši. Sorodniki ne prizanesejo ničesar, da bi počastili spomin na mrtve. Hitro prodajajo vse, kar se da prodati, brez da bi pomislili na jutri. Po besedah samih Osetijcev vse ponudbe, ki jih v letu zahteva en sam mrtvec, presegajo za udobno družino, dva tisoč rubljev; v prvem letu se šteje dvanajst ponudb.

Sožalje samo po sebi izstopa za nasilje pri izražanju bolečine. Moški, ki nosijo pokopališče pokopališča, si s pestmi pretepajo čelo in oddajajo stokanje. Ko je krsta položena blizu jame, moški stojijo stran od žensk; od slednje skupine, sestre, nečakinje in drugi bližnji sorodniki; od krste stojijo določeno razdaljo, nato napredujejo proti tej v majhnih korakih, raztrgaš svoje lasje ven, popraskaj se po obrazu, koža lica. Nato so na vrsti bratje, otroci, vnuki mrtvih (...) Končno vdova napreduje, postriže lase in položi lase na mrtva prsa, s čimer mu obljubi, da bo v naslednjem življenju ostala njegova nevesta ...

Danes Osetijci ne pokopavajo več orožja ali drugih predmetov z mrtvimi. A spomin na ta kostum preživi v predstavitvah orožja in orodja, ki se še vedno prikazujejo na pogrebnih kamnih; slučajno smo videli cerkveske kartuše, narisane na pogrebnih spomenikih, prašno steklenico, nož, puško, puško, pištolo, bič. Spodaj so predstavljeni konj, vrč, skodelica. Brez dvoma te slike sestavljajo starodavni oslabljen kostum, ko pa so bile na grob postavljene same pištole (itd.) mrtvih.

Do danes so Osečani po drugi strani ohranili slovesnost, ki spominja na starodavni običaj, da konja na grobu nemulira. Ta ceremonija, imenovana bæxfældīsyn ali ′′ posvečenje konjev ′′ je namenjena zagotavljanju mrtvega konja na drugem svetu, da bo lahko udobno prišel do mesta, ki mu je nastavljen. Med pokopom, v trenutku, ko je mrtev že položen v grob, se mu približa konju, eden od pomočnikov pa ima dolg govor, kjer so opisane težave ceste podzemlja in srečanja, ki vam jih bodo namenili mrtvi. Ko je govora konec, trikrat obrne konja okrog groba, mu da ječmenovo pijačo in zažiga skodelico, ki jo je spil na kopitih. Da bi mrtvi prepoznali svojega konja v posmrtnem življenju, živali odreže konico ušesa, ali pa ga vsaj gravira. V nadaljevanju eden od pomočnikov skoči na sedlo in naredi izlet s konjem, dokler se ne kaplja v znoju.

Med drugimi pogrebnimi slovesnostjo praznujejo družine, ki so med letom utrpele izgubo, teden dni po novem letu, kako se imenuje ′′ seja mrtvih ′′ (mardty bad æn). Ob tej priložnosti se kuha ogromen kruh v čast mrtvih, ki bi zadostoval za preživet mesec dni. Potem narediš palice za prekrivanje lutke z oblačili mrtveca. Strmi v lutko čez mizo in povsod okoli sebe postavlja družinske predmete: puško, meč, bodalo, cev, balalalaiko itd., potrebuje ječmenovo polento in steklenico araka, saj si lahko na tej točki predstavlja dušo od pokojnega prosi in pridobiva Barastyr, Gospod mrtvih, dovoljenje za odhod v svoj zemeljski dom in tam, da se zabava v ostankih lutke.

Te slovesnosti spominjajo na več epizod Scitičnega pogreba, ki ga je opisal Herodotus. Tudi pri Scythiansu so v pokrajini štirideset dni aktivno sodelovali ne samo sorodniki umrlih, temveč vsi tisti, ki so ga poznali. Ko je bil mrtvec kralj, so ga celo pripeljali iz pokrajine v pokrajino in bolečina populacij je bila izražena na ta način: vsak Scythus odreže vrhunec ušesa (zdravljenje, ki ga Osetijci še vedno trpijo za mrtvim konjem) , ja Postrigel se je (kot vdova blizu Osetijcev), graviral roke, se popraskal po čelu in nosu (kot to počnejo ženske Osetije) in si prebodel levo roko s puščicami. S kraljem so Scitijci pokopali ženo, služabnike in konje, orožje in skodelice; zdaj smo našli sledi v kostnih obredih ".

Vsevolod Miller, Žurnal Ministerstva Narodnago Prosveščenija,1882

 

Thetreethemoonthemanandthedog

 

Usadi

 Usadi sodijo med najslikovitejše geološke znamenitosti na Idrijskem.  Gre za obsežno plazovito, vedno premikajoče se območje na desnem bregu Idrijce pod kmetijo Tratnik v Čekovniku.

Pobočja so gola in se zaradi močne erozije nikoli ne zarastejo. Razpadanje in odnašanje je veliko hitrejše v mehkejših kamninah v glinavcih in peščenjakih, izstopajo pa trdnejše kamnine apnenci, kremenasti peščenjaki in konglomerati. Golica je dolga okoli 200 m in široka 100–150 m.

Usadi so prava zakladnica najrazličnejših kamnin, starih okoli 225 milijonov let. Tu najdemo pisano obarvane glinavce, peščenjake in konglomerate, z vmesnimi plastmi  apnenca s številnimi organskimi ostanki. Posebno lepi so pisani jaspisni konglomerati. V črnih tankoplastnatih julskih apnencih z medplastnimi laporastimi vložki so pogosta jedra školjk Pachycardia rugosa Hauer in Myophoria kefersteini Bittner ter številni ostanki tankolupinastih školjk školjk  in polžev.